Delodajalec lahko prerazporedi delovni čas tako, da delavci določeno obdobje delajo manj kot 8 ur na dan oz. 40 ur na teden in neko obdobje več kot 8 ur na dan oz. 40 ur na teden, vendar ne več kot 56 ur na teden, seveda ob upoštevanju zakonskih določb glede časa za počitek med dvema delovnima dnevoma in en dan v tednu.
Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa gre za primere, ko delodajalec glede na delovni proces vnaprej delovni čas neenakomerno razporedi in sicer tako, da je v določenih časovnih obdobjih krajši ali pa dalji od polnega delovnega časa (razlogi za razporeditev so narava ali organizacija dela ali potrebe uporabnikov, gre pa tudi za primere opravljanja sezonskih del). Delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.
Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev.